Ta veseli dan inkluzije
Vsako leto se, v poplavi puhlic in leporečenja o tako opevani "inkluziji", temu valu pridruži tudi naša predraga največja univerza; z objavami kot npr. (krepki poudarki moji):
Inkluzija ni le beseda. Je vrednota, ki pomeni, da ima vsakdo priložnost za polno (so)delovanje v družbi – ne glede na osebne okoliščine ali oviranost. Enakost in vključevanje sta pomembni poglavji razvojnih usmeritev tudi na Univerzi v Ljubljani. Sproti urejamo fizične dostope, skrbimo pa tudi za digitalno dostopnost. Naš cilj je zagotoviti, da so vse ključne informacije, spletne vsebine in digitalna orodja dostopna vsem, vključno z uporabniki s posebnimi potrebami. Ob tem organiziramo večkrat mesečno organiziramo predavanja glede spletne dostopnosti (več informacij na spletni strani UL). [...] Naj bo 1. marec opomnik, da lahko vsak od nas prispeva k bolj vključujoči družbi – z odprtostjo, razumevanjem in konkretnimi dejanji, ki odstranjujejo ovire.
Moja lanskoletna objava na to temo je bila daljša. Tale bo izjemno kratka, a dovolj dolga, da zajame bistvo:
Če uspešnost in zmožnost opravljanja obveznosti zaposlenih in študentov striktno pogojuješ z rigidnimi praksami, kot so obvezna prisotnost v živo na frontalnih predavanjih, zapiranje znanja v obliki zaklenjenih spletnih učilnic (če te sploh obstajajo), seje oddelkov/kateder in ostalih organizacijskih enot izključno v živo itd., potem takšne objave, kot je zgornja, kažejo zgolj in samo na hinavščino organizacije, zavoda, vodstva določene enote. Če izmed članic obstajajo takšne, ki že izvajajo primere nekoliko boljših praks, potem je tvoja dolžnost kot rektor, vodstvo univerze, da z ustreznimi obvezujočimi pravilniki v to prisiliš še ostale. Poleg tega krepitev digitalne dostopnosti ne bi smela nikoli biti omejena na izključno določene skupine ljudi. Če bi se že v osnovi ustrezno poskrbelo za zadovoljivo stopnjo digitalizacije in digitalne dostopnosti vseh storitev, vključivši oz. začenši s tistimi, zaradi katerih visokošolski zavodi v veliki meri obstajajo, bi ne bilo treba sprejemati raznih "digitalnih strategij" in podobnih zadev (ki so, mimogrede, bolj kot ne pesek v oči; če obstaja omejitev dela in študija na daljavo, ki je precej restriktivna, potem ne moremo govoriti o kakšni hudi digitalizaciji).
Tole je, slučajno, kritika Univerze v Ljubljani. Ugotovitve iz tega besedila bi se dalo, seveda z adaptacijami, prenesti na skoraj katerokoli ustanovo ali podjetje.