Skorajšnje rojstvo in zaton javnega eAsistenta

31 Aug, 2026

Kako je Slovenija načrtovala javni šolski informacijski sistem - in zakaj še vedno ni ugledal luči sveta.

Vsake toliko, zlasti pa ob začetkih šolskega leta, vzniknejo debate o (ne)smiselnosti (plačevanja) eAsistenta in podobnih orodij. Mnenja o tem so deljena, vse pogosteje pa gre zaslediti tudi kritiko, da se tovrstnih storitev nikakor ne bi smelo prepuščati komercialnim rešitvam.

Ker, kot že dlje časa zagovarjam, ni vrag, da bi se visokošolskega modela ne dalo prenesti na osnovne in srednje šole (višješolskega sistema žal ne poznam, zato se v nadaljevanju navezujem le na izkušnje z visokošolskim, specifično s tem Univerze v Ljubljani - ki ima, roko na srce, nemalo pomanjkljivosti, vključivši oz. začenši s fragmentacijo, kar je sicer povsem v slogu Univerze; a to je tema za drugič), in ker se dobro spomnim, da smo v času srednješolskega izobraževanja vendar že imeli nek približek digitalne identitete, s katerim smo lahko vstopali v čudoviti svet sicer bolj kot ne nedelujočega Wi-Fi omrežja eduroam in si zagotovili licenčno Microsoftovo programsko opremo, med drugim so bili nekateri profesorji že tako modernizirani, da so gradivo, namesto spama na osebne e-naslove, nalagali v spletne učilnice Moodle, me je začelo zanimati, kje se je zataknilo in zakaj, za vraga, se nekaj, kar je očitno tehnično že napol pripravljeno, ne more izvesti v celoti (nemara je ovira pravni vidik?).

Odgovor je precej bolj presenetljiv, kot bi si človek utegnil misliti, zlasti, ker se o tem v javnosti res ne govori kaj dosti (ali pa se samo jaz nahajam v nekem čudnem mehurčku?). Ne le da pravna podlaga za tak sistem danes obstaja, država je že pred skoraj desetletjem dejansko začela razvijati lasten celovit informacijski sistem, kamor bi sodili dnevnik, redovalnica in druge funkcionalnosti, ki jih danes vsebujejo prav zloglasna komercialna orodja. Še več; omenjene Arnesove digitalne identitete za učence in dijake obstajajo že dolgo, dandanes pa je njihova vloga, očitno, zapisana tudi v zakonodaji. Zato je še toliko bolj čudno, zakaj in kje se je potem zataknilo - zakonodaja očitno ni krivec, vsaj ne v celoti in vsaj ne dandanašnji.

Leta 2016 je takratno Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport začelo projekt Posodobitev organizacije vodenja in upravljanja s podatki v inovativnih učnih okoljih. Kljub tipičnemu, mešanje megle obljubljajočemu imenu je bil cilj projekta precej ambiciozen: vzpostaviti celovit informacijski sistem šolstva, enotno podatkovno bazo ter e-storitve za šole, učence in dijake - med drugim torej precejšen del tega, kar dandanes poznamo pod eAsistentom, Lo.Polisom in morebitnimi drugimi rešitvami. In nekaj takšnega, kar ponujajo različni visokošolski informacijski sistemi (o varnosti teh na tem mestu ne velja izgubljati besed).

Če vso to precej nesrečno zgodbo poskusimo časovno rekonstruirati, je slika približno takšna:

Država je torej več kot očitno poskusila storiti nekaj v smeri naročanja tovrstnega sistema, in to ne samo enkrat. Leta 2020 je prvi postopek po zahtevku za revizijo podjetja eŠola, ponudnika eAsistenta, v celoti razveljavila DKOM; podobno se je zgodilo leto kasneje, ko sta zahtevka vložila eŠola in ServiceOS, ter ponovno leta 2022 po zahtevku podjetja SIEL. Mikavno bi bilo iz tega sklepati, da so zasebni ponudniki nastanek javnega sistema zaradi lastnih interesov kratko malo blokirali, vendar dokumenti tega ne potrjujejo: DKOM je v postopkih ugotavljala predvsem pomanjkljivosti na strani naročnika, od premalo jasno opredeljenih potreb in tehničnih specifikacij do neenakih izhodišč za pripravo ponudb. Posebej povedno je, da je ministrstvo leta 2022 samo opozarjalo, da zaradi nevzpostavljenega informacijskega sistema šolam nastajajo stroški, ker morajo komercialnim ponudnikom plačevati uporabo posameznih aplikacij. Skratka: problem, o katerem se danes razpravlja ob eAsistentu, je država poznala že takrat. Medtem je bil leta 2021 sprejet še ZOFVI-N, s katerim sta bila izrecno urejena tako državni informacijski sistem šolske dokumentacije kot Arnesova digitalna identiteta učenca oziroma dijaka. Ta, med drugim, po zakonu vsebuje tudi elektronski naslov, kar odpira še eno precej banalno vprašanje: če šola od učencev pričakuje uporabo elektronske pošte, zakaj jim ne bi samoumevno zagotovila tudi šolskega e-naslova (in dostopa donj!), namesto da računa na zasebne račune oziroma, pri mlajših, nemara kar na naslove staršev? Pravni in tehnični okvir za takšno rešitev torej v precejšnji meri že obstaja; manjka predvsem uporabniški del, ki bi učencem in staršem omogočil neposreden elektronski vpogled v lastne podatke.

Tu se sicer ponuja še nekoliko bolj zabavna možnost: kaj če bi dijaki stvar preprosto vzeli v svoje roke? GDPR jim navsezadnje daje pravico do dostopa do lastnih osebnih podatkov. Če bi jih lahko dobili v vsaj približno uporabnem, strukturiranem, strojno berljivem formatu, bi si teoretično lahko sami izdelali aplikacijo za prikaz teh podatkov - in jo, zakaj pa ne, altruistično (ali, denimo, v zameno za inštrukcije iz poljubnega predmeta) ponudili še sošolcem. Nekaj spodbujanja inovativnosti, digitalnih kompetenc in vsega ostalega, kar se tako rado vsepovprek omenja v raznih strategijah, vendar ne bi škodilo. Žal pa je ta ideja pravno nekoliko manj zabavna. Pravica do dostopa namreč še ne pomeni pravice do API-ja, niti nujno do strojno berljivega izvoza podatkov. Za slednje sicer obstaja pravica do prenosljivosti podatkov, vendar je pri ocenah, izostankih in podobnih podatkih, ki jih šola vodi v okviru svojih zakonskih nalog, njena uporabnost precej vprašljiva. Dijak bi torej svoje podatke lahko zahteval in si iz njih načeloma naredil lastno aplikacijo, precej težje pa bi od šole zahteval lepo dokumentiran JSON API.

Kar je pravzaprav škoda. Morda namreč sploh ne potrebujemo še enega velikopoteznega poskusa razvoja vseobsegajočega državnega sistema: država bi lahko za začetek, vsaj dokler ne bi osvojila umetnosti izvedbe uspešnega javnega naročila, zagotovila predvsem avtoritativne podatke, enotno identiteto ter standardiziran in varen način dostopa do njih; za vse ostalo bi se skoraj zagotovo precej hitro našel kdo, ki bi vzel stvari v svoje roke. Seveda pa to ne bi smelo biti nadomestilo za rešitev za tehnično manj podkovane, ki bi samo radi šli v korak s časom in imeli možnost vpogleda v svojo digitalno redovalnico, izostanke ali razpored ocenjevanj. Konec koncev se je še Filofaksu končno uspelo modernizirati in uvesti kolikor toliko personaliziran in izvozljiv urnik.

#blogpost #easistent #eredovalnica #šola