Poslednja predstava
To je to.
Naposled te dokončno zadane sicer kruto spoznanje, da se nima smisla več truditi.
Ne zato, ker bi bilo brezbrižje že tu, temveč zato, ker je resnica — kolikor kruta — mehkejša od kakršnekoli iluzije.
Ko kulise popadajo in prah prekrije vse lepe besede, ostane le gol oder.
Brez prizora.
Brez igre.
In z igralci, ki so odslužili svoje.
In poslednja predstava javnosti se začne z naslednjimi besedami:
Vem, kaj nosiš v svojih mislih.
Vem, da se me sramuješ.
Vem, da sem zate že dolgo časa breme, ki ga skrivaš pred očmi drugih.