Ob dnevu inkluzije: pristna vključujočnost ali zgolj simbolična gesta?
Danes v Sloveniji prvič obeležujemo dan inkluzije – dan, namenjen ozaveščanju o pomenu vključujoče družbe in enakih možnosti za vse. To je vsekakor pomemben korak v pravo smer, saj si je treba nenehno prizadevati za večjo dostopnost in enakopravno vključevanje posameznikov na vseh področjih življenja.
Kljub dobrim namenom in lepo zvenečim izjavam ob tej priložnosti pa se velja vprašati, ali smo kot družba res pripravljeni narediti konkretne premike proti dejanski inkluzivnosti. Eden očitnejših primerov, kjer bi lahko dosegli več, je širša dostopnost do znanja in dela – predvsem z vidika možnosti hibridnega spremljanja izobraževanja ter vključevanja dela na daljavo.
Pomanjkanje hibridnih oblik izobraževanja in dela – omejena dostopnost za mnoge
Institucije, podjetja in univerze se rade ponašajo z odprtostjo, kakovostjo in vključevalnostjo – še posebej, ko se uvrščajo na mednarodne lestvice. A realnost pogosto ne odraža teh idealov. Kljub napredku na nekaterih področjih se še vedno premalo upošteva možnost izbire, kje in kako posameznik sodeluje v izobraževalnem ali delovnem procesu. Na primer, na Univerzi v Ljubljani se pri večini predmetov snov podaja izključno v fizičnih predavalnicah, brez možnosti spletnega spremljanja, enako pa velja za številne dogodke, konference in posvete. Ko ti potekajo le v fizičnem okolju, ostaja neizkoriščen potencial hibridnih oblik, ki bi bile prijaznejše do socialno šibkejših, imunokompromitiranih ter tistih, ki učinkoviteje delajo ali študirajo na daljavo. Vse to razkriva, da hibridni pristop ni le stvar udobja, temveč ključen element enakih možnosti, pri čemer je zlasti očitno vprašanje, zakaj udeležencem pogosto ni omogočeno spletno sodelovanje in ali so pri tem v igri tudi finančne spodbude, kot so potni stroški in dnevnice.
Delo na daljavo in hibridni model kot steber trajnosti in decentralizacije
Hibridna izobraževanja in delo bi lahko imela širše družbene in okoljske koristi. Z zmanjšanjem dnevnih prevozov bi se zmanjšali prometni zastoji in emisije, hkrati pa bi se delovna mesta lažje decentralizirala, s čimer bi se razbremenila večja urbana središča, omogočil razvoj manjših krajev ter širša dostopnost za osebe z oviranostmi. Mnogi, ki bi sicer ogromno časa in energije porabili za vožnjo, bi to lahko namenili kakovostnejšemu delu ali študiju, kar bi se odrazilo tudi v boljši produktivnosti in boljšem ravnovesju med delom in zasebnim življenjem.
Inkluzija ni zgolj formalna gesta – potrebni so konkretni ukrepi
Minister za vzgojo in izobraževanje je ob razglasitvi dneva inkluzije poudaril, da ta ne sme biti le simboličen. Vrednote inkluzije so temelj zrele demokratične družbe, kar pomeni, da mora imeti vsakdo – ne glede na spol, versko ali etnično pripadnost, socialno-ekonomski status ali telesne zmožnosti – pravico dostopati do kakovostnega izobraževanja in dela. A še vedno se prevečkrat zamenjuje integracija z inkluzijo, pri čemer je ključno, da družba ustvari pogoje, v katerih nihče ni zapostavljen ali prisiljen v kompromise, ki poslabšajo njegovo kakovost življenja.
Kje so dobri zgledi in zakaj niso samoumevni?
Pri nas sicer obstajajo institucije in podjetja, ki omogočajo delo ali učenje na daljavo, vendar so to prej izjeme kot pravilo. Nekateri dogodki se sicer lahko spremljajo prek spleta, a večina jih ostaja zgolj v fizični obliki, ker marsikje prevladuje prepričanje, da je prisotnost v živo zanesljivejša ali da gre za potrebne formalne postopke. Včasih pa gre tudi za finančne mehanizme, ki spodbujajo potovanja in fizično udeležbo, ali pa za preprosto pomanjkanje digitalnih veščin.
Hibridni model – nujen korak k resnični inkluzivnosti
Ob nenehnem razvoju digitalnih orodij ter hitrem tempu življenja postaja vprašanje hibridnosti vedno bolj ključno. Zakaj ne bi prihranjeni čas in energija, ki bi ju posamezniki sicer namenili prevozom, služila višji kakovosti dela ali učenja – in celo bolj kakovostnemu preživljanju prostega časa? Dan inkluzije je lahko le prvi korak, a prav ta mora spodbuditi dejanske premike v miselnosti in praksi. Zgolj govorjenje o enakih možnostih ne zadostuje – potrebna so dejanja, ki bodo omogočila, da delo in sodelovanje na daljavo postaneta del našega vsakdana. Tako univerze kot podjetja in širša družba morajo skupaj poskrbeti, da možnost hibridnih oblik sodelovanja ne bo le redka izjema, temveč standard, ki bo vsakomur omogočal resnično enakopravno vključevanje v različne sfere življenja.