Moje Mandrice
(Opozorilo: Ko pričenjam s pisanjem tega zapisa, ne vem, v kakšno smer se ta utegne odviti, niti, kako koherentno bo končno besedilo. Toliko je prizorov, za katere so besede lahko le bežen približek; vsakršen opis se zdi skoraj krivica resnični predstavi v spominu.)
Odkar pomnim, smo hodili semkaj na morje; zame so Mandrice definicija morja, sinonim za morje, in nobena kasnejša morska destinacija jim ne seže niti do kolen. Vsekakor objektivno najbrž niso »najlepši kraj na svetu«, a urejena plaža in nastanitve zagotovo niso zanemarljiv delček mozaika. In čeprav je od tega minilo že več kot dvajset let, se v živo spominjam prvega prihoda semkaj. Tistega občutka, ko še ne veš čisto, kam si prišel, a »vajbi« ti nekako narekujejo, da bo izkušnja dobra.
Kako pogrešam tiste čase. Kako pogrešam brezkončne dneve, ko smo po cele dneve preživeli na plaži, igrali karte, skakali v vodo, na hitro pojedli kosilo, ker je bilo pač to »nujno zlo«, nato pa komaj čakali, da se dobimo na terasi ene izmed hišic in se družimo dalje. Kako pogrešam tiste nalive, za katere smo kar upali, da bodo trajali, ker je to pomenilo, da ne moremo v »svoje« hišice; da bomo vsaj še kako uro skupaj. Čeprav je bila naslednje jutro prva aktivnost spet skupno kartanje na plaži. Kako pogrešam vse tiste odhode v Marinero in na sladoled, ki ga nikoli ni bilo preveč. In kruljenje Wernerjevih pesmi na pomolu, da so se domači pretvarjali, da nas ne poznajo. In skoke s skakalnice Mobitelu v čast in spomin. In posedanje za mizico na plaži s »skupnim« laptopom, ker je bil to sprva edini kotiček, kamor je lovil wifi signal; no, kasneje smo se z mobilnimi napravicami že pomikali po cesti in drugih naključnih točkah v naselju, v upanju, da ujamemo vsaj kakšno črtico. Kdo bi si mislil, ampak, vraga, pogrešam celo tisto neumno gledanje Fantoma iz opere. In sporočilne »bombe« prek maila sošolcem iz osnovne šole. In kasneje, v srednji šoli: koliko skrbi, koliko hipnih težav je bilo vrženih v večnost pod milim mandrskim nebom. Koliko hrepenenj in pričakovanj, koliko upanj, ki so se sicer kasneje razblinila kot milni mehurček, a v tistem trenutku so bila na nek način gonilna sila obstoja. In leta kasneje čakanje na rezultate mature. In nazadnje celo učenje za enega najtežjih izpitov na dodiplomcu.
In ves čas je bil del čara že samo biti zraven; biti del dogajanja, pa čeprav v ozadju. Prisostvovati vsakodnevnim večernim turnirjem v odbojki, ki so se takrat zdeli samoumevni. Danes igrišče večinoma sameva. Tudi to je eden tistih malih, tihih dokazov, da so se stvari spremenile, čeprav na prvi pogled vse še vedno stoji tam, kjer je stalo nekoč. Pa vsi tisti žar pikniki; tisti večeri, ko se je kar naenkrat nekje nekaj peklo, nekdo je nekaj prinesel, nekdo natočil, nekdo sedel malo stran in komentiral, otroci pa smo tako ali tako bolj ali manj samo obstajali v bližini in, kljub svoji precejšnji nepomembnosti, imeli občutek, da smo del dogajanja. Navadno je bil tam tudi človek, ki je odšel mnogo prezgodaj, in od takrat naprej ni bilo več isto. Verjetno tudi zato ne, ker se je s tem prvič zelo jasno pokazalo, da nič od tega ni bilo samoumevno. Da se lahko razblini. Da ljudje izginejo. Da se tudi poletje lahko nekoč ne vrne v isti obliki.
Zdaj skupnosti na plaži ni več – vsaj ne v obliki, ki smo jo poznali mi. Morda je to posledica tega, da se ljudje bolj družijo po hiškah, ali tega, da vsi visijo na svojih telefonih in napravah, ali česa tretjega, ampak sploh ni več neke večje druščine, ki bi podnevi kartala za mizo na plaži, zvečer igrala odbojko, ponoči nazdravljala in kar tako bila tam in »vajbala«. Res pogrešam te vajbe, četudi ne bi bili neposredno »moji«. Prazno je. To se zdi kar nekako narobe. Škoda.
Druščina se je razpustila; nekateri so se naveličali, nekatere je žal doletela prezgodnja smrt, drugim so pot prekrižale zdravstvene in druge življenjske zadeve; nekateri sicer še hodijo, a v svoji družbi. Moji vrstniki večinoma ne prihajajo več ali pa prihajajo s svojimi sobitji. Se poročajo. Imajo otroke. Se pogovarjajo o delu in podobnih nevšečnostih odraslega obstoja. Tudi kraj se je medtem spreminjal. Igrala na vodi so bila zamenjana. Hiške so bile prenovljene. Wifi je ostal isto sranje kot nekoč – a v tem je poseben čar. In po sedmih letih prekinitve, ko smo se znova vrnili sem, me je kar pošteno zadelo spoznanje, kaj je nastalo iz tega malega raja pod soncem. Koliko novogradenj kali naravo, koliko betona. Vse se spreminja; nemara je to, kot bi kdo utegnil zagovarjati, naraven proces in napredek. Tole sicer ne bo kritika pohlepa in nekontrolirane želje po več, zatorej bodi to le mali zaznamek. A vseeno. Tudi beton je nekakšen opomnik, da nič ni varno pred spreminjanjem. Niti kraji, za katere bi najraje verjeli, da so izvzeti iz neusmiljenega toka časa.
Ne priznavam tega. Vsaj tu si želim pozabiti na dejstvo, da sem, proti svoji volji in občutku, žal, odrasla oseba. Vrstniki sem prihajajo s partnerji, otroki, novimi družbami, novimi življenji, meni pa se zdi skoraj čudno, skoraj narobe, spuščati nove ljudi v ta mali delček, ki v moji glavi pripada neki čisto drugi verziji sveta. Odrasla oseba tako ali tako nočem biti nikjer, ampak tu me to očitno še posebej zadene. Vsaj tu se želim znova vrniti v otroštvo; v brezskrbnejše čase, v tistih brezčasnih štirinajst dni, ki so vedno prehitro minili. A občutek nostalgije spremlja melanholija; neskončna žalost, da so ti časi za vedno minili in mi jih nikdar več ne bo dano doživeti. Ne pogrešam samo ljudi in kraja. Pogrešam tudi vse svoje nekdanje verzije, ki so zatrdno verjele, da bo vse nekako o(b)stalo. Moje Mandrice. Eden najizrazitejših opomnikov, kako hitro minljivo je življenje, kako se v trenutku lahko razblini mali, varni mehurček. Kako pogrešam mahanje vodi v slovo in nalivanje plastenke z morsko vodo za s sabo – v upanju na vnovično snidenje. Kako neverjetno pogrešam vse to.
Pa vendar se vselej z veseljem vračam v Mandrice, dasiravno vem, da se v tiste Mandrice ne morem vrniti nikoli več. Tudi v prihodnje se želim vračati, če bo le možnost; v družbi ali brez nje. Ne vem, niti ne predstavljam si, kakšni spomini na to morje vežejo ostale, a zame je to eden lepših delčkov otroštva in nemara mi je zato tu tako povšeči. Ne zato, ker verjamem, da utegnem še kdaj najti tisti mir in veselje kot nekoč, temveč zato, ker je delček tega še vedno tu – v vodi, v vročem asfaltu, v šumu večera, v slabem wifiju, v praznem odbojkarskem igrišču, v spominu na ljudi, ki jih ni več, in na vsa tista morja, ki so se nekoč zdela neskončna. In ta spomin, čeprav rahlo boleč, je najbolj živ prav tu. Zato vsaj tu ne mislim dopustiti nikomur, da mi ga na kakršenkoli način uniči. Nihče ni vreden tega. Resda je spomin tudi grenak, a je moj, in nihče nima pravice pokvariti sicer čudovitega spomina na otroštvo.
Tako danes, toliko let kasneje, na plaži sedim jaz, srebam gin tonic in nazdravljam spominu na lepše, brezskrbnejše čase. In vsem, ki so na kakršenkoli način doprinesli k temu, da imam na ta kraj tako lepe spomine, čeprav se tega niti ne zavedajo.