Moj nevarni mehurček
Preokupiranost z informacijami.
Zadnje čase ugotavljam in se zalotevam (nedovršna oblika od zalotiti se?), da padam v tematski informacijski mehurček. Dasiravno sem mnenja, da so informacije, podatki, znanstvene ugotovitve temelj in osnova za sprejemanje informiranih odločitev v svojem obstoju, se zadnje čase sprašujem, kje je meja – meja med količino (navadno slabih, groznih, negativnih) informacij, ki jih se jih še da kolikor toliko normalno prenesti, in kje je točka, ko je vsega enostavno ... preveč. Ko se že vnaprej bojiš, kdaj bo vate bruhnila nova slaba novica, novo grozno odkritje. Kdaj, in, predvsem, zakaj se odločiš za odstranitev tega vira, za na nek način pravzaprav namerno ignoriranje? Kako se prisiliti v to, da se, ko padeš na točko, kjer ti njega spremljanje povzroča več škode kot koristi (je to že prvi znak samoprepričevanja?), izvlečeš iz mehurčka, ki je, praviloma, uporaben in informativen?